Zgodovina

Prazgodovina in rimska doba
Naselja Krajevne skupnosti Šentgotard se nahajajo na območju, ki je bilo skozi zgodovino zelo živahno in prometno pomembno. Začetki poselitve teh krajev niso znani, verjetno pa segajo daleč v preteklost, saj so arheologi na bližnjem hribu Pleš nad Jelenkom odkrili sledove naselbinskih teras, drobce keramike in žlindre iz obdobja starejše železne dobe. Kot arheološko najdišče neopredeljenega obdobja je evidentiran tudi hrib nad šentgotardsko cerkvijo. Več je znanega o dogajanju na širšem območju v času Rimljanov, ko je skozi Trojane, ki so bile takrat pomembna vojaška in poštna postojanka Atrans, vodila cesta med Emono (Ljubljano) in Poetovio (Ptujem). Natančen potek te ceste ni znan, v vsakem primeru pa je delno potekala po današnji KS Šentgotard: po dolini Bolske ali skozi Šentgotard na Presedlje in naprej v Savinjsko dolino.

Stara razglednica Šentgotarda (vir: Digitalna knjižnica Slovenije https://www.dlib.si)

Legenda o Šentgotardski cerkvi
O postavitvi šentgotardske cerkve obstajata dve podobni legendi. Prva pravi, da je cerkev dal postaviti neki nemški lovec, ki se je izgubil v okoliških gozdovih. Ko je ves obupan prišel na hrib nad današnjim Šentgotardom, je opazil staro rimsko cesto čez Trojane in se tako rešil. V zahvalo za srečno rešitev je dal postaviti cerkev sv. Gotarda, po katerem je naselje dobilo svoje ime. Druga legenda pa pravi, da se je v tukajšnjih gozdovih izgubil nek grajski deček po imenu Gotard. Njegov oče se je zaobljubil, da bo postavil kapelo posvečeno sv. Gotardu na mestu, kjer bo našel svojega sina. Tako je iz te kapele skozi stoletja zrasla današnja cerkev. Sta se ta lovec oziroma deček morda izgubila v gozdovih Blodnika, ki je po tem dogodku dobil svoje ime?

Valvasor o Hrastniku
Janez Vajkard Valvasor je v svoji znameniti Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 pri opisu vasi na Gorenjskem na kratko omenil tudi današnji Hrastnik pri Trojanah. Zapisal je: “Hrastje leži sredi gore v bližini Trojanske gore in ima, čeprav nima nobene ravnine, vendarle dobro kmetijsko polje.”

Sejmi v Šentgotardu
Sejemska tradicija v Šentgotardu ima dolgo zgodovino. Sejme so več stoletij, vse do začetka 2. svetovne vojne, prirejali po štirikrat na leto. Prvi v letu in tudi največji je bil na cvetno nedeljo, sledili so Gotardov sejem, sejem 2. julija in Martinov sejem. Pravico zanje jim je podelil avstrijski cesar. Sejemsko tradicijo je z organizacijo Gotardovega sejma leta 1993 obudilo Turistično društvo Šentgotard.

Šentgotard in Hrastnik pri Trojanah, slikano med letoma 1928 in 1947 (Vir: slovenski etnografski muzej http://www.etno-muzej.si)

Šolstvo in kulturna dejavnost v Šentgotardu
Osnovna šola v Šentgotardu je bila ustanovljena leta 1872. Sprva je gostovala v zasebni hiši, kasneje ji je pripadel prostor v novo zgrajenem Prosvetnem domu. Imena nekaterih učiteljev iz obdobja do začetka 2. sv. vojne so: Gregor Koželj, Jakob Slapar, Frančiška Grošelj, Franc Tratnik, Lizika Lipold, Vinko Ravnikar, Marija Mate, Marija Jurca in Marija Cukjati. Med 2. svetovno vojno je Prosvetni dom zasedla nemška vojska, zato so ga partizani požgali. Šolanje je nato nekaj časa potekalo v mlekarni in trgovini. Leta 1948 so zgradili novo šolo, kjer se je razredni pouk izvajal do njenega zaprtja konec 80. let. Do sredine 60. let, ko je šentgotardska šola postala podružnica izlaške osnovne šole, je bila v Šentgotardu osemletka, nato so nekaj časa poučevali prve štiri razrede, v zadnjih letih pred zaprtjem šole pa le še prvi in drugi razred. V zadnjih desetletjih je bila ena izmed najpomembnejših učiteljic ga. Stana Gabršek. V stavbi nekdanje osnovne šole sta danes sedeža KS in Turističnega društva ter manjša dvorana.

Učenci osnovne šole Šentgotard okrog leta 1950

Med obema vojnama je bilo v Šentgotardu zelo dejavno Prosvetno društvo, v katerega so bili včlanjeni tudi fantje in dekleta s Trojan. Uprizarjali so večje število iger (tudi do 5 na leto), deloval je mešani pevski zbor, ki ga je vodil organist Franc Dragar, v Prosvetnem domu je bila tudi bogata javna knjižnica. Med drugim so uprizorili Kersnikov Testament, Miklovo Zalo, Desetega brata in Veroniko Deseniško.

Upravna zgodovina
Današnja KS Šentgotard je skozi zgodovino pripadala različnim upravnim tvorbam. Pogosto so meje med njimi potekale prav v bližini naših krajev. Že v času Rimljanov je tukaj najverjetneje tekla meja med Italikom in Norikom, v Avstrijskem cesarstvu je bila v bližini meja med Kranjsko in Štajersko in v času Francozov (1809-1813) meja med Avstrijskim cesarstvom ter Ilirskimi provincami.

V fevdalni dobi je bilo največ kmetij s tega območja podložnih gospoščini Križ pri Komendi, posamezne pa še graščini v Mengšu, ženskemu samostanu v Mekinjah, gospoščinam Brdo pri Lukovici in Belneku pri Moravčah ter cerkvi v Čemšeniku.

Leta 1826 je bila vzpostavljena katastrska občina Hrastnik, katere obseg je do danes ostal nespremenjen in je enak obsegu današnje KS Šentgotard. Takrat je v k. o. Hrastnik živelo 283 prebivalcev, od tega 152 žensk in 131 moških. Redili so 5 konjev, 52 volov, 45 krav, 44 glav mlade živine, 71 ovc in 53 svinj.

V drugi polovici 19. st. so se katastrske občine Blagovica, Šentožbolt, Trojane, Hrastnik in Čemšenik združile v enotno občino Šentožbolt. Njen drugi župan je bil v letih 1872-1875 Gašper Novak (Španov) iz Hrastnika. Ker je bila občina prevelika, so jo leta 1892 razdelili na dva dela: občino Blagovica in občino Trojane. Kasneje se je od občine Trojane odcepil še Čemšenik. Leta 1955 je iz sedmih manjših občin, vključno občino Trojane, nastala velika občina Zagorje ob Savi. Leta 1958 so nekdanjo občino Trojane razdelili tako, da so Trojane z okolico prešle iz zagorske v domžalsko občino.

Izsek iz Franciscejskega katastra iz leta 1826, z označeno mejo k. o. Hrastnik oz. današnje KS Šentgotard

Rudnik antimona v bližini Polšine
V preteklosti je v neposredni bližini Polšine obratoval rudnik antimona. Večina vhodov v rove se je nahajala v dolini Orehovice na območju današnje KS Trojane, del pripadajočih objektov pa je bil že v Polšini. Najbližje Polšini so bili rovi pod Grbino, ki so se po priimku bližnjih prebivalcev imenovali “Kralj”. Antimonova ruda se v obliki minerala antimonita (kemijska formula: SbS) sicer pojavlja v obliki manjših žilic na več mestih na območju med Trojanami in Znojilami. Rudarjenje pod Trojanami naj bi se v manjšem obsegu pričelo že leta 1736 in se s prekinitvami nadaljevalo do začetka 20. st., ko je pridobivanje antimona dobilo nov zagon. Poleg izkopavanja rude, so lastniki vzpostavili tudi topilnico na Izlakah, na območju današnje tovarne ETI. Z izjemo obobja 1. svetovne vojne, ko so iz rude pridobivali antimon za vojaške namene, so se do dokončnega zaprtja rudnika leta 1934, posvečali izdelovanju antimonovih barv.

Rudniški objekti v bližini Polšine leta 1914 (Vir: Digitalna knjižnica Slovenije https://www.dlib.si)
Rudniški objekti v bližini Polšine leta 1914 (Vir: Digitalna knjižnica Slovenije https://www.dlib.si)
Kos minerala antimonita, najden na območju nekdanjega rudnika

Glavni viri:
Stane Stražar: Črni Graben – od Prevoj do Trojan (1985)
Janko Orožen: Zgodovina Zagorja ob Savi (1980)
Roman Savnik: Krajevni leksikon Slovenije – III. knjiga: svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo (1976)
Janez Vajkard Valvasor: Čast in slava vojvodine Kranjske (2009-2013)